Avtor: Ivana Djilas funkcija: režiserka Ivana Djilas

»Po dolgih letih in veliko vloženega truda v to okolje nočem biti več tujka.«

»Dom je pač tam, kjer vlagaš svojo energijo in spreminjaš stvari.«

»Zame je to Slovenija po igri okoliščin.«

»Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, če si prav naredil, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi.«

»Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta.«

»Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«

»želela sem v predstavi opozoriti na temo nevidnih ljudi, ki jih nevidne delajo vsakodnevna krizna žarišča in konflikti v svetu.«

»Hrup za odrom je predstava o ljubezni do gledališča.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, če si prav naredil, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«

»Skoraj v vsaki šoli imamo ruske in ukrajinske otroke, pa tudi otroke z Balkana, iz nekdanjih jugoslovanskih držav. Staranje prebivalstva in pomanjkanje delovne sile bo pripeljalo do povečanih migracij.«

»Komedija je žanr, ki lahko pride najgloblje do srca in je tudi dobro orožje za današnji naporen čas.«

»Meni se je zdelo blazno duhovito, da se v tem trenutku, ko se mi selimo, dela komad o tem, kako gledališče samo sebe vidi.«

»Predstava je prejela dve nagradi: za animacijo so posebno nagrado žirije prejeli Brane Vižintin, Aja Kobe, Klara Kastelec in Blaž Celarec.«

»Mnogo hrupa za nič je komedija, kjer ni čiste linije ali ljubezenskega para, temveč je vse ena velika zmešnjava. Veliko parov se zbližuje in spet oddaljuje, v resnici pa gre v predstavi za naš napor, da se prepoznamo, zbližamo in uredimo svoja čustva.«

»Vsaka nova energija bogati prostor.«

»Roman ima vse elemente fine družinske melodrame, križane s politično temo in postavljeno v pravljični svet.«

»Kot je v zgodbi zapisal Rushdie, si je Harun predstavljal očeta kot neke vrste žonglerja, ki vedno pove zgodbo do konca in nikoli ne naredi napake. Tako tudi igralci v tej predstavi žonglirajo z besedilom, petjem, gibanjem in lutkami.«

»To je politična zgodba, zapakirana kot pravljica.«

»Ukvarjali se bomo s tem, da imamo pol človeštva žensk. Še zmeraj se borimo za to, ali smo ali nismo enake.«

»Projekt se bo ukvarjal s specifično skupino žensk in s specifičnimi občutki, kako ženske občutijo to, da niso več zanimive in opažene.«

»Vsaj pogovarjati se moramo o tem. Zdelo pa se mi je popolnoma neprimerno, da delamo po težkem obdobju neko težko predstavo.«

»Nenehno razmišljam o tem, da se bo enakopravnost moških in žensk zgodila, ko bomo dovolili enakemu številu neumnih žensk biti na vodilnih položajih, kot to zdaj dovoljujemo moškim.«

»In ne, ko bomo zahtevali, da so vse ženske superjunakinje. In te zgodbe so takšne. Ujele so žensko v trenutkih intime, takrat, ko je nihče ne vidi, ker niso vredni omembe.«

»Pisateljičine zgodbe govorijo o navadnih ljudeh, o stvareh, o katerih ne želimo govoriti.«

»Neverjetno je, kaj vse je ta naš medved pripravljen narediti, da se zavaruje, da se mu nihče ne približa. In kaj vse je pripravljen žrtvovati. Če bi samo košček te inventivnosti, energije in zagnanosti uporabil, da spozna malo sivo miš z žarečimi očmi, bi mu bilo življenje takoj zabavnejše.«

»Medved je v svoji hiši sicer varen, udobno mu je in je sit, ampak je tudi osamljen. Miš mu je pripravljena pomagati, samo če bi ji uspelo priti mimo napisa na vratih: Ne moti, obiski prepovedani. Na Medvedovo srečo se miš ne da tako lahko odgnati. Še dobro, da so na svetu miši.«